…tako razmišljam jaz.

VS.

“Ne pijem” se nanaša na alkohol. V smislu, da ko grem kdaj pa kdaj na kakšno zabavo, ne pridem domov pijana. Tudi sicer se alkohola zares izogibam, enostavno mi ne “paše”. Ob posebnih priložnostih, kot je recimo rojstni dan dobrega prijatelja, ali ko nekdo proslavlja pomemben dosežek, že spijem kakšen koktejl ali kaj podobnega, načeloma pa alkohol le redko vidi notranjost mojega telesa. Naj takoj povem, da ne gre za to, da alkohola ne konzumiram iz kakšnih verskih ali podobnih načel; gre za mojo lastno odločitev in dejstvo, da mi sam okus ni všeč in, da ne vidim nobene koristi v pitju. Govorim pa seveda zase.

Pogosto, ampak res pogosto se pa mi zgodi, da ko sem recimo na zabavi, me kdo sili, da spijem kakšen kozarček. Večkrat tudi moj glavni razlog, da sem z avtom, ne zadostuje. Nisem zadosti “cool”, če ne bom spila kakšen kozarček. In debata se lahko razvije tudi v takšno, ki traja cel večer (s presledki). Enostavno takšnim osebam zelo težko pojasnim, da mi dejansko ni do alkohola. Da veliko raje v gneči spijem vodo, ki me ožeja in se boljše počutim. Tisti kozarček verjetno ne bi imel nikakršnega vpliva name, tudi vozniški izpit imam že več kot dve leti… ampak vseeno nočem. Me niti malo ne mika.

Zanimivo mi je, kako veliko ljudi moje generacije, ki jih poznam, ne morejo na zabavi zdržati cel večer, ne da bi bili vinjeni. Proti njihovem pitju nimam nič proti… do tiste meje, ko nekdo pretirava, obleži in potem ga mi trezni nosimo domov. Slišati bo zlobno in nesramno, vendar včasih kar pomislim, da bi ga pustila tam in se zabavala naprej. On/a se je lepo napil/a, zabaval kolikor se je le mogel/a, nato pa “nikom ništa” obležal/a na tleh in nam treznim dokončno pokvaril/a večer. Poleg tega te pijani večkrat zaidejo v raznorazne težave in smo mi trezni pogajalci. In namesto, da grem domov dobre volje, ko sem utrujena od plesa in dobre zabave, grem domov zaradi oseb, ki zaradi alkohola ne zmorejo več. Ne morem jih kar pustiti, ne morem pa tudi biti čisto zadovoljna.

In tisto “pa daj spij kakšno vodko” mi včasih res potegne živec. Vsi, ki me poznajo, vedo, da ne pijem alkohola. Pustimo posebne priložnosti. Še nikoli nisem bila mrtvo pijana in tudi ne mislim biti. Jaz nikogar ne silim “pa daj spij to vodo ali sok”. Tudi ne obsojam s pogledi, ko pridejo z litrom vina. Naj pijejo, nimam nič proti, to je njihovo zdravje in njihovo življenje. Vendar naj popijejo, če že morajo, do tiste meje, ko bodo veseli, ne pa ko ne bodo več sposobni sami hoditi. Včasih sem se družila z eno, ki se je vsak petek napila, obležala ali naredila sceno. Vsak petek sem bila razočarana in jezna nanjo. Se mi je zdela zelo sebična. “Rabila je alkohol”. Ni bila “prava” na zabavi, če se ni napila. In potem je to svojo “vinjenost” izkoriščala ter delala scene… kdo jo je reševal? Jaz. Po ene petih zabavah sem se tega pošteno naveličala in ji povedala. Ne hodim ven zato, da jo rešujem – hodim ven zato, da se zabavam. Žal se pa tega marsikdo, ki gre ven z namenom, da se napije do konca, ne zaveda. Misli na to, da se bo napil/a do konca, ne misli pa na svojo lastno varnost. In žal se tudi večkrat zgodi, da se potem niti ne zahvali prijatelju, ki je poskrbel zanj/o.

Če povzamem… želim si samo, da ljudje ne bi silili vame z alkoholom, ko jim izrecno rečem, da ne pijem. Konec koncev, tudi jaz v nobenega ne silim z navadno vodo. Če se želiš napiti, se zaradi mene napij, ampak le do te mere, ko se boš še zavedal, kaj počneš. Vse, kar gre čez to mero, je bedno… in žalostno.