…tako razmišljam jaz.

Obrnila sem nov list v svojem življenju. Zaposlila sem. Sicer preko študentskega servisa, vseeno pa tole štejem kot svojo prvo pravo službo, saj delati vsak dan od 8h do 17h je full-time job. Danes sem oddelala svoj tretji dan v podjetju in moram reči, da sem kar zadovoljna. S samim delovnim okoljem, s samimi delovni nalogami (delam na HR področju), s samimi sodelavci in konec koncev sem tudi zadovoljna sama s sabo. Po začetnem strahu, ali mi bo sploh vse skupaj odgovarjalo in, ali se bom sploh bila sposobna vse skupaj naučiti in sprejeti, lahko rečem, da imam za sabo kar uspešen dan. Večino današnjih zadev, ki so sicer bolj za začetnika, sem danes opravila sama. In to je kar lep uspeh, seveda za nekoga, ki je delal šele tretji dan.

Delo me zelo veseli, in vedno sem si želela delati na zaposlitvenem področju. Zelo mi je pomembno, da sta človeka, s katerima si delim pisarno (moja šefica in moj mentor) zelo dobri osebi in sta zelo preprosta, vedno pripravljena pomagati. Zdi se mi odlično, da v službo prihajam sproščena in zelo pomembno se mi zdi, da so me ljudje v podjetju enkratno sprejeli. Še nikoli nisem bila v takšni ekipi, ki je vedno nasmejana. Na dan se srečam z vsaj 15 različnimi ljudmi in vsi so nasmejani, vsi so vedno pripravljeni kakšno reči. Super vzdušje in res sem vesela, da mi je uspelo dobiti to službo. Ponosna sem tudi, da sem to službo dobila brez vez, poznanstev, ipd. Priznam, imela sem tudi srečo, ampak vidite, službo se da dobiti tudi tako, da nikogar v podjetju ne poznaš in, da se pač na razgovorih izkažeš. Vem pa tudi, da je to vse bolj redko.

Malce pogrešam faks. Imeti full-time službo je kar velika obveznost, je kar težko preklopiti iz študentskega na “resno” in “odraslo” življenje. Poleg tega pa me še čaka 5 izpitov. Tu že imam načrtovan dopust in zdi se mi super, da podjetje zelo podpira izobraževanje. Pogrešam faks prav zaradi določenih ljudi, s katerimi sem se družila. Sicer z njimi absolutno mislim ostati v kontaktu, vendar ni več tistega, da med predavanji dobim msg: “Kava ob 11?” “Ja seveda!” Zdaj bo moralo biti: “Kava ob 11?” “Premakniva ob 17.30, če imaš čas!” Jah… bo že. Vsak mora obrniti nov list v življenju, se resno zaposliti. Eni to pač naredijo prej, nekateri kasneje.

Priznam… v nedeljo sem na nogometni tekmi malce (ok, več kot malce/ shame on me) prisluškovala trem dekletom, ki so sedela za mano na tribuni. Po moji oceni so bile stare tam okoli 15, torej so sveže zajadrale v razburljiv svet pubertete. Seveda so glavna tema bili fantje. Seveda, kaj pa drugega. Kateri je najlepši na šoli, kateri pozdravi vsak dan, kateri je največji bebec, kateri ima najlepše oči… in še bi lahko naštevala. Običajno takim razgovorom ne “prisluškujem” (:)), tale pogovor pa me je pritegnil, ker je zvenel tako…hm… računalniško. Očitno se zdaj več ne išče telefonske številke, ali pa se zmeni za sprehod ob Ljubljanici; zdaj se očitno prosi za dekletov MSN naslov. God damn, I must be getting old(er), ker se mi je zdelo malo čudno, da ta mlada dekleta cele večere preživljajo za računalnikom na MSNju. V mojih časih, ko sem jaz imela 15 let, so fantje pošiljali listke med poukom, kjer so želeli vedeti, ali bi ostala kakšne pol ure po pouku pred šolo. V teh letih so se tudi množično pojavili mobiteli, kar je fantom dosti olajšalo delo – niso rabili več klicati na domači telefon in se predstavljati staršem, ampak so enostavno napisali sporočilo. In že to je bilo našim staršem zelo “napredno”, kot je recimo meni zdaj MSN dopisovanje. Mogoče pa sem res pozno dobila internet…

V redu, življenje gre naprej, vsaka generacija se sooča z napredkom. Mi smo začeli z mobiteli, tale pubertetniška generacija ima MSN. Ok, tako pač je, nič proti, naj se otroci pogovarjajo tako, če jim je lažje in jim je bolj všeč (še zmeraj sem bolj pristaš sprehoda in pogovora na 4 oči, ampak razumem, da je v zgodnjih letih pubertete težko zbrati pogum za tovrstno povabilo). Presenetila me je ena izmed deklic. Na vsake približno pet minut je izgovorila LOL. Vem, kaj to pomeni. Laughing out loud. Torej smejati se na ves glas. Nekaj se ti mora zdeti smešno, da to na MSNju napišeš. Ona je LOL uporabljala tudi v pogovoru na štiri oči. Na vsake pet minut sem zaslišala LOL, a nobenega smeha. LOL…tišina…LOL…tišina. Scary. Kmalu nisem več zdržala in sem se malo presedla, da sem lahko te deklice tudi videla. In sem postala pozorna.Čakam, čakam… in ta deklica spet izgovori LOL. Kolegica je povedala kar dobro šalo, druga se je zasmejala, tretja pa je čisto resno, brez vsakršnega nasmeška izrekla LOL…in to je bilo to. Pričakovala sem nasmešek, čisto majhnega sem videla, ampak tale LOL je očitno bil njen nasmešek. LOL meni osebno ne nadomesti prelepega giba na človeškem obrazu – nasmeška. LOL zveni hladno, brez čustev. LOL ne nadomesti Haha, Hehe, ali kakorkoli že izražamo svoj smeh. Meni ne nadomesti, mogoče tem naslednjim generacijam pa. Vseeno pa sem mnenja, da bi bilo bolje, da računalniški jezik in njegove kratice ostanejo v računalniku, ne pa da se prenaša v vsakdanji jezik in nadomešča izraze (tako jezikovne kot telesne), ki izražajo naša čustva.

Ne predstavljam si takšne situacije [v realnosti]: Ej Ana, B R B (be right back), grem sam na WC! Ok, Darja, T Y T (take your time)… in ko pridem nazaj: Back! Welcome back! LOL!

No, verjetno sem jaz naletela na izjemo pač, ki računalniške kratice uporablja tudi v vsakdanjem življenju, vseeno pa upam da le-te ne bodo še tako kmalu postale vsesplošno uporabljene v real life.

VS.

“Ne pijem” se nanaša na alkohol. V smislu, da ko grem kdaj pa kdaj na kakšno zabavo, ne pridem domov pijana. Tudi sicer se alkohola zares izogibam, enostavno mi ne “paše”. Ob posebnih priložnostih, kot je recimo rojstni dan dobrega prijatelja, ali ko nekdo proslavlja pomemben dosežek, že spijem kakšen koktejl ali kaj podobnega, načeloma pa alkohol le redko vidi notranjost mojega telesa. Naj takoj povem, da ne gre za to, da alkohola ne konzumiram iz kakšnih verskih ali podobnih načel; gre za mojo lastno odločitev in dejstvo, da mi sam okus ni všeč in, da ne vidim nobene koristi v pitju. Govorim pa seveda zase.

Pogosto, ampak res pogosto se pa mi zgodi, da ko sem recimo na zabavi, me kdo sili, da spijem kakšen kozarček. Večkrat tudi moj glavni razlog, da sem z avtom, ne zadostuje. Nisem zadosti “cool”, če ne bom spila kakšen kozarček. In debata se lahko razvije tudi v takšno, ki traja cel večer (s presledki). Enostavno takšnim osebam zelo težko pojasnim, da mi dejansko ni do alkohola. Da veliko raje v gneči spijem vodo, ki me ožeja in se boljše počutim. Tisti kozarček verjetno ne bi imel nikakršnega vpliva name, tudi vozniški izpit imam že več kot dve leti… ampak vseeno nočem. Me niti malo ne mika.

Zanimivo mi je, kako veliko ljudi moje generacije, ki jih poznam, ne morejo na zabavi zdržati cel večer, ne da bi bili vinjeni. Proti njihovem pitju nimam nič proti… do tiste meje, ko nekdo pretirava, obleži in potem ga mi trezni nosimo domov. Slišati bo zlobno in nesramno, vendar včasih kar pomislim, da bi ga pustila tam in se zabavala naprej. On/a se je lepo napil/a, zabaval kolikor se je le mogel/a, nato pa “nikom ništa” obležal/a na tleh in nam treznim dokončno pokvaril/a večer. Poleg tega te pijani večkrat zaidejo v raznorazne težave in smo mi trezni pogajalci. In namesto, da grem domov dobre volje, ko sem utrujena od plesa in dobre zabave, grem domov zaradi oseb, ki zaradi alkohola ne zmorejo več. Ne morem jih kar pustiti, ne morem pa tudi biti čisto zadovoljna.

In tisto “pa daj spij kakšno vodko” mi včasih res potegne živec. Vsi, ki me poznajo, vedo, da ne pijem alkohola. Pustimo posebne priložnosti. Še nikoli nisem bila mrtvo pijana in tudi ne mislim biti. Jaz nikogar ne silim “pa daj spij to vodo ali sok”. Tudi ne obsojam s pogledi, ko pridejo z litrom vina. Naj pijejo, nimam nič proti, to je njihovo zdravje in njihovo življenje. Vendar naj popijejo, če že morajo, do tiste meje, ko bodo veseli, ne pa ko ne bodo več sposobni sami hoditi. Včasih sem se družila z eno, ki se je vsak petek napila, obležala ali naredila sceno. Vsak petek sem bila razočarana in jezna nanjo. Se mi je zdela zelo sebična. “Rabila je alkohol”. Ni bila “prava” na zabavi, če se ni napila. In potem je to svojo “vinjenost” izkoriščala ter delala scene… kdo jo je reševal? Jaz. Po ene petih zabavah sem se tega pošteno naveličala in ji povedala. Ne hodim ven zato, da jo rešujem – hodim ven zato, da se zabavam. Žal se pa tega marsikdo, ki gre ven z namenom, da se napije do konca, ne zaveda. Misli na to, da se bo napil/a do konca, ne misli pa na svojo lastno varnost. In žal se tudi večkrat zgodi, da se potem niti ne zahvali prijatelju, ki je poskrbel zanj/o.

Če povzamem… želim si samo, da ljudje ne bi silili vame z alkoholom, ko jim izrecno rečem, da ne pijem. Konec koncev, tudi jaz v nobenega ne silim z navadno vodo. Če se želiš napiti, se zaradi mene napij, ampak le do te mere, ko se boš še zavedal, kaj počneš. Vse, kar gre čez to mero, je bedno… in žalostno.