…tako razmišljam jaz.

Da boste vedeli o čem govorim:

Kot novopečena uni.dipl.sociologinja (ja, še zmeraj sem pod vtisom veselja in ponosa, da mi je predčasno uspelo zaključiti to poglavje življenja) sem si rekla, da je pa letos res pravi čas, da se udeležim 23.sociološkega srečanja. Z (bivšo) sošolko sva se v nedeljo zjutraj (26.oktobra) vsedli na vlak, ki naju je popeljal proti Kopru. Po dobrih dveh urah vožnje, ki je vsebovala veliko debatiranja o študentskih letih, politiki in tudi malo opravljanja (ja, ženske smo! :)) ter večkratnh 5-minutnih popolnih temam, ko smo se vozili skozi tunele in se pač sprevodniku ni dalo prižgati luči (ah, pa smo se vsaj nasmejale), smo prispeli v topel in sončen Koper ter še pravi čas ujele avtobus za Piran. Po 45 minutah vožnje z avtobusom (nisem si mislila, da je naša Obala tako “velika”, seveda pa je potrebno opozoriti, da je avtobus vozil zelo,zelo počasi) smo prispele v Piran in se namestile v res fancy hostlu. Č boste kdaj v Piranu, vam z veseljem priporočim ta hostel, zaenkrat pa ne bi delala reklame.

V glavnem, sociološko srečanje. Religioška sekcija je bila naravnost fantastična. Že dolgo ni bilo predstavljenih tako dobrih spisov. Vesela sem bila, ker so se nam pridružili tudi sociologi iz mariborske univerze, ampak posebno hvalo pa moram nameniti našemu prof.Smrketu, ki je zopet z nekoliko nenavadnim nastop navdušil z domiselno kritiko institucije in miselnosti staršev. Zares zanimivo. Ko sem že mislila, da bo celotno srečanje sodeč po prvi sekciji zelo dobro, pa me je popoldanska sekcija s Filozofske fakultete razočarala. Glede na to, da je bila vodilna tema srečanja DRUŽBA IN VREDNOTE, se mi je zazdelo, da nakladanje o evropskih direktivah in zakonih proti nasilju nekoliko zgrešena tematika. Edino, kar je sovpadalo v rdečo nit srečanja, je bilo začetno vprašanje: “Ali je družba brez nasilja lahko vrednota?” Da ne govorim o predstavljanju tematik, katerih so se govorniki očitno naučili na pamet. Dejansko nimam nič proti temu, da se nekdo nekaj nauči na pamet, če pri tem vseeno uspe vzpostaviti stik s publiko (to se naredi recimo s tem, da publiko gledaš), ne pa da pri recitiranju gledaš v strop. No ja, vseeno, aplavz na koncu je bil namenjen temu, ker so se potrudili in naredili sekcijo.

Ponedeljek se je pričel s predavanja prof.Toša o raziskovanju slovenskega javnega mnenja. Pričakovala sem dokaj monotono predavanje, vendar to v bistvu ni bilo predavanje. Bilo je pripovedovanje o zgodovini raziskovanja SJM-ja in celotna zgodba me je kar pritegnila. Nadaljeval je prof.Mlinar, ki je imel eno boljših predavanj srečanja, saj je predstavil super ideje o prostorski sociologiji na primeru ljubljanskih fakultet. Super ideje, katere v bistvu ne znam strniti v besede na računalniku, ampak jih znam razložiti (zgolj) na štiri oči. Sledil je vrhunec srečanja. Po pravici, predavanja prof. Shalom H.Schwatza z izraelske univerze je bil glavni razlog, da se je večina ljudi sploh udeležila srečanja. In bilo je več kot vredno poslušanja. Njegov nastop, prezentacija, razkritje rezultatov na področju raziskovanja vrednot je bilo res zanimivo. Njegovo predavanje še zdaleč ni bilo suhoparno. Ni se ustavljal pri dilemah in težavnih stvareh, ampak je tekoče speljal predavanje ter nam predstavil zanimiva dejstva. Vredno ogleda, res. Popoldne so sledile sekcije na temo vrednote in blaginja. Prvi del je bil zopet dokaj suhoparen, saj nastopajoči v svojih prezentacijah niso predstavili ničesar novega, temveč zgolj interpretirali rezultate iz že napisanih člankov. Drugi del je bil veliko zanimivejši, saj je doc.dr.Kuhar predstavila nekaj dejstev o odlašanju rojstev (kar je nas, ženski del publike, še posebej zanimalo in na marsikaterem obrazu sta se narisala skrb ter vprašanje), sledila pa je predstavitev iz prakse - o revščini in nezaposlenosti. Ti dve področji mene osebno zelo zanimata, še posebej ker je nastopajoča govorila o revščini in socialni izključenosti družin z otroki. Sekcij o zdravi prehrani se iz nam znanih razlogov nismo udeležili.

Fešta! V ponedeljek zvečer je nato sledila slavnostna večerja, ki je samo potrdila opažanja skozi celotno srečanje. Namreč, zdi mi se nekoliko neumno (če se smem tako izraziti), da so se nekateri profesorji, ki jih ne bom imenovala, zelo držali zase. Kot neka nedostopna elita. Kot da se ne poznamo. Kot da nismo hodili na predavanja in imeli super skupne debate. Kot da se drugače na hodniku faksa nismo pozdravljali, ustavljali in kakšno rekli. Na srečanju profesorji do nas študentov niso niti prišli (nekateri so nas pozdravili, nekateri pa tudi to celo ne). Študentje niti nismo pričakovali, da bomo s profesorji šli na kavo, imeli hude debate in, da bodo veliko časa posvetili nam. Pričakovali pa smo, da nas bodo pozdravili, morda vprašali kako smo in kako napredujemo z izpiti. Ne, tega pač naslednje leto več ne bomo pričakovali. V glavnem, večerja. S Polono uletive v restavracijo in seveda, večina miz je že bila zasedena s profesorji. Seveda naju ni nihče poklical, da se usedeve zraven (saj, zakaj pa bi :)). In že ko sva se hoteli usesti sami, zagledave veliko mizo s prof.Malnar in ter zakoncema Schwartz. Ne me imeti za vsiljivo, ker po naravi nisem taka, ampak v trenutku me je prešinilo, da bi se pa lahko usedle prav tja. In sva se. In kakšna dobra poteza je to bila! Zakonca Schwartz sta se izkazala za zelo odprta človeka, zelo zgovorna, čisto preprosta. Vse ju je zanimalo glede Slovenije in tudi veliko sta nam razložila glede situacije v Jeruzalemu. Presenetilo me je, da skoraj nihče ni pristopil naši mizi. Kot da sta zakonca Schwartza the queen and the king. Ali pa ju preprosto niso želeli motiti. Ali pa so bili preprosto preveč zatopljeni v svoje “pomembne” pogovore. Whatever, večer ne bi mogel biti boljši. Še ko je bend (ki je bil mimogrede odličen) zaigral Djurdjevdan, nas je večina skočila pokonci in odšla plesat. Tudi zakonca Schwartz. Sicer ne vem, zakaj Djurdjevdan zapali na vsaki zabavi in dvigne pokonci prej sramežljive udeležence, ampak nekaj že mora biti na tem. In smo plesali. In ni bilo razlike med profesorji in študenti. Smo vsi plesali, se smejali… smo bili pač Sociologi :))

POVZETEK: Veliko pametnih besed, idej. Veliko presenetljivih rezultatov raziskav. Nekaj suhoparnih nastopov. Odlična predavanja by Shalom H. Schwartz, Zdravko Mlinar, Marjan Smrke in Metka Kuhar. Veliko komentarjev by Maca Jogan - presenečenost nad vitalnostjo Mace Jogan (rojena 1943) in Nevenke Černigoj Sadar. Izjemni ženski (želim si, da bom pri njunih letih tudi sama tako prodorna in vitalna). Držanje profesorjev zase (želim si, da na naslednjih srečanjih ne bi bilo tako). In še danes se ne morem otresti občutka, da je celotno srečanje bilo bolj zaradi profesorjev samih, ne pa zaradi predavanja idej študentom in širši javnosti…. In, da ne pozabim na “Mojco” Se vidimo naslednje leto!

 

Dolgočasni nedeljski večer. Še eden izmed tistih, ko sem z mislimi že pri obveznostih, ki se tičejo službe in začetka novega tedna. Zdaj sem ravno brskala po internetu, ko sem se spomnila: kaj se dogaja z mojim blogom? Da, točno s tem, ki sem ga še par mesecev navdušeno pisala. Potem pa so prišle obveznosti, urnik je postajal vedno bolj poln, inspiracija za pisanje je izpuhtela med novimi hobijimi. Pa sem si rekla, zakaj ne bi zdaj… zdaj, ko sedim in zdolgočaseno brskam po internetu in čakam na drugi polčas nogometne tekme, napisala neke vrsto zahvalo za vse te dni zadnjih mesecih, ki so bili: Naporni, Zanimivi, Nikoli pozabljeni.

Poletje… je bilo Naporno. Zanimivo. Nikoli pozabljeno. Naporno, ker sem začela zares delati. Tudi več kot 40 ur na teden. Ker so se pojavile resnične obveznosti in odgovornosti, ki sem jih bolj ali manj spretno reševala. Nove delovne izkušnje, ki so neprecenljive. In služba, v kateri naravnost uživam, čeprav pride stresen dan, ko si le želim, da bi že bil vikend. Zanimivo, ker sem spoznala ogromno novih ljudi in celo (kar je nekoliko presenetljivo zame) navezala nekaj prijateljstev (seveda jaz ne bi bila jaz, če se že ne bi spraševala, ali bodo trajna ali le - kot je bila praksa v večini primerov do sedaj - prehodna). Ker sem se nekoliko spremenila. Pravijo, da sem postala bolj zrela. Da se ne obnašam več kot najstnica, ampak kot mlada ženska. To me veseli. Umirila sem se, bolj zbrala misli. Seveda, tu pa tam kdaj udari na plano moj temperament, ampak (opa!) tudi njega kontroliram. Nikoli pozabljeno, za kar je zaslužen moj ljubljeni. Hvala, ker si predlagal morski kraj, kamor sva odšla na počitnice. Čisto se mi je vsidral v srce zaradi čistoče, miru, svobode. It felt really good to be with you in that environment.

Konec poletja…predvsem Naporno. Vendarle tudi Zanimivo in Nikoli pozabljeno. Ti trije elementi so se povezali v pisanje diplome. Zanimivo, ker mi je dejansko uspelo, in ker sem pri pisanju tudi uživala. Sicer menim, da diploma ni najvišje kvalitete, vendar je moja. Tistih 70 strani je nastalo izpod mojih prstov. Je pa bilo diplomo zelo naporno ustvarjati. Delati full-time in potem še pisati diplomo - ah, nisem edina. Že tisoči so morali skozi isto situacijo. In še tisoči bodo morali. Govorim pa lahko le zase. V tem času sem se (priznam) nekoliko zapustila, in zdaj ko sem pridobila svoj univerzitetni naziv, se že veselim svoje ljubezni - športa. Prav tako se veselim novega izziva - magisterija, ki bo (upam) kot je bil dodiplomski študij, torej kdaj pa kdaj Naporen, predvsem Zanimiv in resnično Nikoli pozabljem.

V bistvu je tale post namenjen vsem mojim. Fantu, družini, prijateljem, sošolcem. Za vso spodbudo. In hvala sošolcem, ker me imate za navdih in motivacijo (res hvala za vsa sporočila in maile). Mi je zelo pri srcu, ko mi pišete, da zdaj ko sem prva diplomirala med nami, imate dodaten zagon. Lahko samo rečem: nekdo je moral prebiti led in prvi diplomirati, pač sem to bila jaz. Komaj čakam, da vas vse pozdravim v vrstah sociologov! Polona, tebi gre posebna zahvala, ker si me tako podpirala - tako tekom študija, tekom pisanja diplome, nikoli pa ne bom pozabila tvoje podpore na mojem zagovoru diplome. In še enkrat hvala za prečudovit šopek.

Education’s purpose is to replace an empty mind with an open one. (Malcolm Forbes)

 

Obrnila sem nov list v svojem življenju. Zaposlila sem. Sicer preko študentskega servisa, vseeno pa tole štejem kot svojo prvo pravo službo, saj delati vsak dan od 8h do 17h je full-time job. Danes sem oddelala svoj tretji dan v podjetju in moram reči, da sem kar zadovoljna. S samim delovnim okoljem, s samimi delovni nalogami (delam na HR področju), s samimi sodelavci in konec koncev sem tudi zadovoljna sama s sabo. Po začetnem strahu, ali mi bo sploh vse skupaj odgovarjalo in, ali se bom sploh bila sposobna vse skupaj naučiti in sprejeti, lahko rečem, da imam za sabo kar uspešen dan. Večino današnjih zadev, ki so sicer bolj za začetnika, sem danes opravila sama. In to je kar lep uspeh, seveda za nekoga, ki je delal šele tretji dan.

Delo me zelo veseli, in vedno sem si želela delati na zaposlitvenem področju. Zelo mi je pomembno, da sta človeka, s katerima si delim pisarno (moja šefica in moj mentor) zelo dobri osebi in sta zelo preprosta, vedno pripravljena pomagati. Zdi se mi odlično, da v službo prihajam sproščena in zelo pomembno se mi zdi, da so me ljudje v podjetju enkratno sprejeli. Še nikoli nisem bila v takšni ekipi, ki je vedno nasmejana. Na dan se srečam z vsaj 15 različnimi ljudmi in vsi so nasmejani, vsi so vedno pripravljeni kakšno reči. Super vzdušje in res sem vesela, da mi je uspelo dobiti to službo. Ponosna sem tudi, da sem to službo dobila brez vez, poznanstev, ipd. Priznam, imela sem tudi srečo, ampak vidite, službo se da dobiti tudi tako, da nikogar v podjetju ne poznaš in, da se pač na razgovorih izkažeš. Vem pa tudi, da je to vse bolj redko.

Malce pogrešam faks. Imeti full-time službo je kar velika obveznost, je kar težko preklopiti iz študentskega na “resno” in “odraslo” življenje. Poleg tega pa me še čaka 5 izpitov. Tu že imam načrtovan dopust in zdi se mi super, da podjetje zelo podpira izobraževanje. Pogrešam faks prav zaradi določenih ljudi, s katerimi sem se družila. Sicer z njimi absolutno mislim ostati v kontaktu, vendar ni več tistega, da med predavanji dobim msg: “Kava ob 11?” “Ja seveda!” Zdaj bo moralo biti: “Kava ob 11?” “Premakniva ob 17.30, če imaš čas!” Jah… bo že. Vsak mora obrniti nov list v življenju, se resno zaposliti. Eni to pač naredijo prej, nekateri kasneje.

 

Priznam… v nedeljo sem na nogometni tekmi malce (ok, več kot malce/ shame on me) prisluškovala trem dekletom, ki so sedela za mano na tribuni. Po moji oceni so bile stare tam okoli 15, torej so sveže zajadrale v razburljiv svet pubertete. Seveda so glavna tema bili fantje. Seveda, kaj pa drugega. Kateri je najlepši na šoli, kateri pozdravi vsak dan, kateri je največji bebec, kateri ima najlepše oči… in še bi lahko naštevala. Običajno takim razgovorom ne “prisluškujem” (:)), tale pogovor pa me je pritegnil, ker je zvenel tako…hm… računalniško. Očitno se zdaj več ne išče telefonske številke, ali pa se zmeni za sprehod ob Ljubljanici; zdaj se očitno prosi za dekletov MSN naslov. God damn, I must be getting old(er), ker se mi je zdelo malo čudno, da ta mlada dekleta cele večere preživljajo za računalnikom na MSNju. V mojih časih, ko sem jaz imela 15 let, so fantje pošiljali listke med poukom, kjer so želeli vedeti, ali bi ostala kakšne pol ure po pouku pred šolo. V teh letih so se tudi množično pojavili mobiteli, kar je fantom dosti olajšalo delo - niso rabili več klicati na domači telefon in se predstavljati staršem, ampak so enostavno napisali sporočilo. In že to je bilo našim staršem zelo “napredno”, kot je recimo meni zdaj MSN dopisovanje. Mogoče pa sem res pozno dobila internet…

V redu, življenje gre naprej, vsaka generacija se sooča z napredkom. Mi smo začeli z mobiteli, tale pubertetniška generacija ima MSN. Ok, tako pač je, nič proti, naj se otroci pogovarjajo tako, če jim je lažje in jim je bolj všeč (še zmeraj sem bolj pristaš sprehoda in pogovora na 4 oči, ampak razumem, da je v zgodnjih letih pubertete težko zbrati pogum za tovrstno povabilo). Presenetila me je ena izmed deklic. Na vsake približno pet minut je izgovorila LOL. Vem, kaj to pomeni. Laughing out loud. Torej smejati se na ves glas. Nekaj se ti mora zdeti smešno, da to na MSNju napišeš. Ona je LOL uporabljala tudi v pogovoru na štiri oči. Na vsake pet minut sem zaslišala LOL, a nobenega smeha. LOL…tišina…LOL…tišina. Scary. Kmalu nisem več zdržala in sem se malo presedla, da sem lahko te deklice tudi videla. In sem postala pozorna.Čakam, čakam… in ta deklica spet izgovori LOL. Kolegica je povedala kar dobro šalo, druga se je zasmejala, tretja pa je čisto resno, brez vsakršnega nasmeška izrekla LOL…in to je bilo to. Pričakovala sem nasmešek, čisto majhnega sem videla, ampak tale LOL je očitno bil njen nasmešek. LOL meni osebno ne nadomesti prelepega giba na človeškem obrazu - nasmeška. LOL zveni hladno, brez čustev. LOL ne nadomesti Haha, Hehe, ali kakorkoli že izražamo svoj smeh. Meni ne nadomesti, mogoče tem naslednjim generacijam pa. Vseeno pa sem mnenja, da bi bilo bolje, da računalniški jezik in njegove kratice ostanejo v računalniku, ne pa da se prenaša v vsakdanji jezik in nadomešča izraze (tako jezikovne kot telesne), ki izražajo naša čustva.

Ne predstavljam si takšne situacije [v realnosti]: Ej Ana, B R B (be right back), grem sam na WC! Ok, Darja, T Y T (take your time)… in ko pridem nazaj: Back! Welcome back! LOL!

No, verjetno sem jaz naletela na izjemo pač, ki računalniške kratice uporablja tudi v vsakdanjem življenju, vseeno pa upam da le-te ne bodo še tako kmalu postale vsesplošno uporabljene v real life.

 

VS.

“Ne pijem” se nanaša na alkohol. V smislu, da ko grem kdaj pa kdaj na kakšno zabavo, ne pridem domov pijana. Tudi sicer se alkohola zares izogibam, enostavno mi ne “paše”. Ob posebnih priložnostih, kot je recimo rojstni dan dobrega prijatelja, ali ko nekdo proslavlja pomemben dosežek, že spijem kakšen koktejl ali kaj podobnega, načeloma pa alkohol le redko vidi notranjost mojega telesa. Naj takoj povem, da ne gre za to, da alkohola ne konzumiram iz kakšnih verskih ali podobnih načel; gre za mojo lastno odločitev in dejstvo, da mi sam okus ni všeč in, da ne vidim nobene koristi v pitju. Govorim pa seveda zase.

Pogosto, ampak res pogosto se pa mi zgodi, da ko sem recimo na zabavi, me kdo sili, da spijem kakšen kozarček. Večkrat tudi moj glavni razlog, da sem z avtom, ne zadostuje. Nisem zadosti “cool”, če ne bom spila kakšen kozarček. In debata se lahko razvije tudi v takšno, ki traja cel večer (s presledki). Enostavno takšnim osebam zelo težko pojasnim, da mi dejansko ni do alkohola. Da veliko raje v gneči spijem vodo, ki me ožeja in se boljše počutim. Tisti kozarček verjetno ne bi imel nikakršnega vpliva name, tudi vozniški izpit imam že več kot dve leti… ampak vseeno nočem. Me niti malo ne mika.

Zanimivo mi je, kako veliko ljudi moje generacije, ki jih poznam, ne morejo na zabavi zdržati cel večer, ne da bi bili vinjeni. Proti njihovem pitju nimam nič proti… do tiste meje, ko nekdo pretirava, obleži in potem ga mi trezni nosimo domov. Slišati bo zlobno in nesramno, vendar včasih kar pomislim, da bi ga pustila tam in se zabavala naprej. On/a se je lepo napil/a, zabaval kolikor se je le mogel/a, nato pa “nikom ništa” obležal/a na tleh in nam treznim dokončno pokvaril/a večer. Poleg tega te pijani večkrat zaidejo v raznorazne težave in smo mi trezni pogajalci. In namesto, da grem domov dobre volje, ko sem utrujena od plesa in dobre zabave, grem domov zaradi oseb, ki zaradi alkohola ne zmorejo več. Ne morem jih kar pustiti, ne morem pa tudi biti čisto zadovoljna.

In tisto “pa daj spij kakšno vodko” mi včasih res potegne živec. Vsi, ki me poznajo, vedo, da ne pijem alkohola. Pustimo posebne priložnosti. Še nikoli nisem bila mrtvo pijana in tudi ne mislim biti. Jaz nikogar ne silim “pa daj spij to vodo ali sok”. Tudi ne obsojam s pogledi, ko pridejo z litrom vina. Naj pijejo, nimam nič proti, to je njihovo zdravje in njihovo življenje. Vendar naj popijejo, če že morajo, do tiste meje, ko bodo veseli, ne pa ko ne bodo več sposobni sami hoditi. Včasih sem se družila z eno, ki se je vsak petek napila, obležala ali naredila sceno. Vsak petek sem bila razočarana in jezna nanjo. Se mi je zdela zelo sebična. “Rabila je alkohol”. Ni bila “prava” na zabavi, če se ni napila. In potem je to svojo “vinjenost” izkoriščala ter delala scene… kdo jo je reševal? Jaz. Po ene petih zabavah sem se tega pošteno naveličala in ji povedala. Ne hodim ven zato, da jo rešujem - hodim ven zato, da se zabavam. Žal se pa tega marsikdo, ki gre ven z namenom, da se napije do konca, ne zaveda. Misli na to, da se bo napil/a do konca, ne misli pa na svojo lastno varnost. In žal se tudi večkrat zgodi, da se potem niti ne zahvali prijatelju, ki je poskrbel zanj/o.

Če povzamem… želim si samo, da ljudje ne bi silili vame z alkoholom, ko jim izrecno rečem, da ne pijem. Konec koncev, tudi jaz v nobenega ne silim z navadno vodo. Če se želiš napiti, se zaradi mene napij, ampak le do te mere, ko se boš še zavedal, kaj počneš. Vse, kar gre čez to mero, je bedno… in žalostno.

 

Kot študentka nimam veliko izkušenj s pravimi razgovori za službo. Danes je za mano drugi. Pred nekaj tedni sem slučajno našla oglas za delo v kadrovski službi nekega podjetja. Ker ta tip zaposlitve ustreza mojim željam in na splošno si v življenju želim zasledovati dela, ki bodo zadevale zaposlitveno področje, sem napisala svoj “profesionalni” življenjepis in se prijavila na razpis. V petek sem dobila klic in uro za današnji sestanek.

Niti nisem bila živčna… vsaj dokler nisem stopila v poslopje. Tako urejenih, čistih in pravih “biznis” prostorov nisem pričakovala. Vodji kadrovske službe sta me čakala v drugem nadstropju in z vsako stopnico sem postajala bolj živčna. Vseeno pa sem si na obraz nadela nasmešek, globoko vdihnila in stopila do recepcije. Že to, da sem morala stopiti do recepcije, mi je dalo vedeti, da je to zelo resno podjetje. In, da me čaka strog posloven razgovor. Ki ga v pravem smislu še nisem doživela. Vedela pa sem, da bo to še ena dobra izkušnja. Tudi če me ne sprejmejo na delovno mesto, bom imela izkušnjo pravega razgovora služba. Strogega, profesionalnega.

Pričakal me je moški zgodnjih tridesetih let in povabil v sejno sobo. Najprej mi je predstavil samo podjetje, delovne naloge, kader podjetja, ugodnosti, ki jih uživajo zaposleni, itd. Nato se nama je pridružila še ženska. Uh, kar malce sem se ustrašila.  Še dobro, da sem se vsaj oblekla kot neka poslovna ženska. No ja, vsaj potrudila sem se v tej smeri. Ko je prišla gospa, se je začelo “zasliševanje”. Vse sta hotela vedeti. Kateri predmet mi je najljubši na fakulteti, katero temo imam za diplomsko nalogo, kdo je moj mentor, ali imam lasten prevoz, ali imam brata ali sestro, kaj počnem v prostem času, kje točno živim, kakšne so moje delovne izkušnje, kakšen odnos sem imela z delodajalci, kje in kaj trenutno delam, itd. Itd. Itd. Itd. Na nekaj točkah smo se kar dobro ujeli; žensko sem precej navdušila z razlago bolonjskega sistema in stopnjo izobrazbe, moškega z dejstvom, da se v prostem času predvsem ukvarjam s športom. Razložila sem jima tudi, da si zares želim delati na področju zaposlovanja. Seveda se je tudi zataknilo. Predvsem s spraševanjem moškega, če imam še kakšno vprašanje (tu sem postavila vprašanje glede delovnega časa in dodala, da bom vprašanja postavljala med samim delom) in pri urni postavki. Na slednje vprašanje resno nisem imela strukturiranega odgovora. Rekla sem, da sem skromna, in da nimam veliko izkušenj z resnim delom, zato tudi ne vem točno, kaj pričakovati. Nato sem še rekla, da kolikor pač spremljam študentski servis, se normalne urne postavke gibljejo od 3,50 € do 4 € na uro. Zdelo se mi je, da sta z odgovorom bila dokaj zadovoljna. Po 25 minutah je sledil stisk rok, zahvala za povabilo na razgovor in… sta mi povedala, da mi bosta javila, če sem prišla v 2.krog. V 2.krog! Takoj sem pomislila, da sigurno nimam niti najmanjših možnosti, da očitno iščeta zares sposobno osebo. Po hodniku sem hitro zdrvela, še sem uspela reči “Nasvidenje!” receptorkam in hitro do vratarja, ki se je samo zasmejal in rekel, da sem simpatično prestrašena. Bo že držalo. Ko sem prišla ven, sem se naslednjih 15 minut tepla po glavi, kaj vse jim nisem povedala. Katere moje dobre lastnosti sploh nisem omenila. In katera vsa vprašanja so se mi šele v vožnji domov porajala! Sigurna sem, da jima ni bilo preveč všeč, ker nisem postavila več vprašanj. Ampak saj pravim, to so te moje neizkušnje…

To delo si sicer želim dobiti, bila bi izredno dobra izkušnja, delovne naloge mi popolnoma odgovarjajo, vendar sem realna in se zavedam, da nimam veliko možnosti. Ravno zaradi premajhnega števila izkušenj, in ker sem se danes vsega skupaj malce ustrašila. Nisem pričakovala takšne stopnje profesionalnosti. Zato bi si tudi želela priti v takšen kolektiv, ker vem, da bi mi uspelo. Poleg tega me je sploh sam oglas pritegnil, ker je omenjal, da je delovni čas po dogovoru, kar mi kot študentki, ki ji je ostalo še 5 izpitov, veliko pomeni. Tudi danes so mi zatrdili, da v primeru, da me zaposlijo, bi spodbujali moj študij in bi mi dali tudi potrebni študijski dopust. Vse skupaj se mi zdi super… in morda bi se v 2.krogu razgovorov pokazala v boljši luči. Sploh pa priti v 2.krog bo zelo težko. Možnosti so majhne. Nočem biti pesimistična, vendar tistega “upanje umre zadnje” se tudi nočem držati.

 

I’m so excited! Začenjam pisati svojo diplomsko nalogo. Zavedam se, da to niti ne bo lahko delo, ker jo začenjam pisati v 4.letniku in imam še 5 izpitov. Vseeno sem se odločila, da jo začnem pisati že zdaj. Po začetnih težavah, ko nisem ravno vedela, o čem naj pišem in, ko se z mentorico nikakor nisva uspeli najti, je tu naslov diplomske naloge in njen načrt. Uvod že dobiva svojo končno obliko.

Želim si že letos diplomirati. V letu 2008/2009 še zadnjič razpisujejo magisterije po starem programu in na to ciljam. Upam, da mi uspe. Glede na to, da se mi rahlo mudi, sem bila čisto na začetku razpeta med dvema dilemama:

1. napisati diplomo, kjer bi komentirala ostala relevantna dela (torej bi predvsem bilo v uporabi citiranje in prepisovanje ter komentiranje napisanega) – ta možnost bi mi verjetno vzela manj časa.

2. napisati diplomsko nalogo, ki bi izražala moje mnenje, kjer bi dejansko lahko rekla, da sem jaz avtorica tega dela, moje zamisli, moje ideje, moji lastni predlogi… ker mi pa malce mudi, bi ta varianta vzela veliko več časa, ker bi morala sama veliko raziskovati in hoditi naokoli, poleg tega pa vseeno vključiti teoretični del (torej dela strokovnjakov s področja zanimanja).

Odločila sem se za drugo možnost. Dela se ne bojim, ko se v nekaj zakopljem, pri tem vztrajam, dokler ni kvalitetno narejeno in dokončano. Imam veliko zamisli in predlogov, navsezadnje hodim že 4 leta na fakulteto in nekaj sem že odnesla. Tudi s strokovnim jezikom nimam težav. Napisala sem mnogo seminarskih nalog, in nekaj jih tudi zadeva temo, ki sem si jo izbrala:

Enostarševske družine. Zakaj ta tema? Ker me dejansko zanima, in ker menim, da mi pisanje o tej zadevi ne bo povzročalo veliko težav. Povrh vsega smo v 4.letniku kar dosti rekli na to temo, našla pa sem tudi že dosti koristne teoretične literature, ki mi je na dosti področjih odprla oči. Moja mentorica pa je tako ali tako prava strokovnjakinja na tem področju, in obe se že veselive končnega izdelka. Seveda jaz bolj kot ona. Poleg teoretičnega dela nameravam še opraviti empirični del, ki bo zajemal študijo primera in par globinskih intervjujev. Nekaj oseb za to sem celo že našla. Želim si napisati diplomsko nalogo, ki bo akademskemu krogu (vsaj moji fakulteti) predstavila težek položaj enostarševskih družin, ki so navkljub nekaterim izboljšavam še vedno eden najbolj deprivilegiranih tipov družinskega življenja.

Vsako mnenje prav pride. Čisto vsako. Zato vljudno vabim vse, ki bodo brali tale zapis, da pustijo svoj komentar o tej tematiki. V veliko pomoč mi boste. Če pa bi slučajno komu bilo težje deliti svoje misli z javnostjo, pa naj se mi javi in bom poslala svoj e-mail. Hvala.

 

O tej temi dosti poslušam. Sem tudi sama aktivna udeleženka prometa (da,žal tudi jaz kar veliko pripomorem k onesnaževanju), in v avtu na dan (od ponedeljka do petka) preživim vsaj kakšne pol ure. Ne zato, ker bi Ljubljana bila tako velika in razdalje predolge, ampak ker je na ljubljanskih cestah vedno več avtomobilske pločevine. Zdi se mi, da je največja prometna konica tam okoli četrte ure popoldan. Ko se peljem s fakultete domov, moram iti tudi po Šmartinski in Kajuhovi cesti. Še posebej Kajuhova cesta je ob omenjenem času prekrita z avtomobili. To je še posebno nadležno poleti, ko je zares vroče, ampak to se me ne tiče, ker se poleti pridno vozim s kolesom. Tako ne onesnažujem, naredim nekaj za svoje telo in na željen cilj pridem včasih celo hitreje kot z avtomobilom.

Ker mi vožnja velikokrat vzame dosti časa, še posebej ker se zaradi gneče premikam počasi, razmišljam o avtomobilski kulturi ostalih voznikov. Ne trdim, da sem jaz vzor cestnega bontona, ampak sigurno pa ne trobim nekomu, ki zaostane 10 sekund na zeleni luči in ne spelje takoj. Sigurno ne prehitevam (tega se na splošno zelo nerada poslužujem), sigurno ne trobim na križišču, sigurno ne izsiljujem, sigurno pazim, da parkiram tako, da zavzamem eno parkirno mesto in ne dveh (kot se rado dogaja na fakultetnem parkirišču), itd. Veliko ljudi pa počne to, kar sem naštela. Kar me čudi. Velika večina ljudi se na cesti obnaša, kot da se napake ne njim ne dogajajo - kot da recimo zmeraj v isti sekundi speljejo, ko semafor pokaže zeleno luč. Stavim, da se je vsakemu to že kdaj zgodilo. Stavim, da mu/ji ob tem ni bilo prijetno. Kot tudi ni meni in ravno zato ne trobim. Glede tega sem ravno nekaj dni nazaj brala rezultate neke raziskave, ki so kazali, da bodo ljudje na semaforju prej trobili nekomu, ki ima slabši avto, kot pa nekomu z boljšim avtom. Kar je žalostno. Zaradi avtomobila ni tisti z “boljšim” nič boljši od ostalih. In tudi ne razumem, zakaj ljudje pripisujemo takim večji pomen in mu kasneje zatrobijo. Zanimiva simbolna raven. Kot sama opažam, ravno ti z “boljšimi” avtomobili delajo več prekrškov kot ostali. To trdim iz osebnih izkušenj, ne morem pa to zagotovo trditi. Trdim lahko le toliko, kot sem sama doživela in videla. Neštetokrat se mi je zgodilo, da me je kdo z večjim in “boljšim” avtomobilom izsilil. Prav tako se mi je že večkrat zgodilo, da sem sicer bila na prednostni cesti, vendar si je očitno lastnik “boljšega” avtomobila mislil, da ima on privilegij prednosti in me kratko malo izsilil. Pa nisem počasna voznica, da smo si na jasnem. Vozim dokaj solidno, predvsem pa se trudim, da vozim varno in, da nisem nobenemu v napoto. Še najbolj zanimivi so mi cestna krožišča oz. rondoji. Tisti pri Žalah mi je še najmanj pri srcu, verjetno zato, ker ga moram “premagati” vsak dan. Šele tu se mi dogajajo razne dogodivščine, glavni akterji pa so običajno Audiji in Bmwji.

O avtomobilski kulturi bi lahko še marsikaj napisala. Pa ne bom, ker menim, da si o tej temi lahko vsak posameznik ustvari svoje mnenje na podlagi svojih izkušenj. Sama sem na začetku svoje vozniške kariere imela problem predvsem z vzvratnim parkiranjem. Ne z bočnim, z vzvratnim. V BTCju se mi je tako zgodilo, da ko sem se enega popoldneva mučila s to vrsto parkiranja, je na moje okno potrkal nek starejši gospod in mi zabrusil: “Kaj je smrklja, misliš še danes to opraviti?” AH! Vse, kar sem uspela takrat reči, je bilo: “Ja sori ti k si ziher znau že takoj prvič parkirat!” Mogoče bi mu danes še marsikaj drugega rekla. Menim, da ni imel pravice. Sem “mencala”, se mučila s stvarjo, ki jo dandanes opravim v petih sekundah, vendar gospod ni imel vrline, katera se meni osebno zdi najpomembnejša v prometu - potrpljenje. S potrpljenjem bi verjetno uspeli preprečiti marsikatero nesrečo in marsikdo bi na račun potrpljenja bil danes živ. Žal temu ni tako. Predvsem hitrost tempa življenja vedno bolj narašča in ljudem se mudi. “Time is money” v današnjem svetu postaja vedno bolj realen izrek. Škoda, ker se ljudje ne zavedamo, da to niti ne drži. Časa je vedno dovolj, le treba si ga je znati vzeti.

Kakorkoli že, komaj čakam konec tega deževnega obdobja in toplejše vreme.

Ker takrat pride na vrsto —> YES!

 

Verjetno sem ena redkih oseb, ki ji prijateljstvo ne predstavlja vrednote, ki bi jo pri sebi uvrstila med top 3. Pri meni je na prvem mestu zdravje, družina in ljubezen. Prijateljstva pač ne cenim oz. vrednotim toliko, kolikor ga marsikdo. Vseeno. Do tega so me pripeljale izkušnje.

Do svojega 22.leta sem srečala toliko prijateljev in mislim na tiste prave (iskrene), da jih lahko preštejem na prste ene roke. In sčasoma se je zgodilo to, da bi za to štetje potrebovala en sam prst. Morda dva, več pa sigurno ne. Mnogokrat sem bila razočarana in velikokrat sem ob koncu prijateljstva ostala z mislijo: mogoče pa je napaka pri meni. Namreč, že od malega z ljudmi v smislu prijateljstva nimam sreče. Začelo se je že v osnovni šoli, že na razredni stopnji. Vedno sem bila pridna učenka, kar je marsikomu šlo v nos. Že v tako rani mladosti. Zaradi odličnih ocen se par oseb sploh ni hotelo družiti z mano. Verjemite mi, samo ocene so tu predstavljale težavo. Doma so mi vcepili, da je poštenost ena največjih vrlin človeka in tega se držim do danes, tako da sem v osnovni šoli poskušala, kolikor se je dalo živeti po tem načelu. Dajati domače naloge, zastonj inštrukcije, in ko kdaj nisem imela časa, sem bila najgrša. Že v osnovni šoli sem okoli sebe zgradila zid in sem se odločila, da se prijateljsko ne smem navezovati preveč.

To svoje načelo sem prekršila par let nazaj. Osebi ženskega spola sem pustila blizu in spoprijateljili sva se. Bili sva si dokaj podobni in vzgojeni z enakimi vrednotami. Skupaj sva preživeli veliko ur, veliko sva se pogovarjali, skupaj jokali, smejali, tudi kdaj prav po žensko opravljali. Skupaj sva tudi hodili ven na zabave in res mi je bilo všeč, ker sva se normalno obnašali, nisva pili, nisva bili avši. Dokler se nisem začela zavedati, da v bistvu v to prijateljstvo jaz vlagam veliko večino. Ko sem jaz poklicala, sva se dobili. Ko sem jaz poklicala, sva šli okoli. Ko sem dobila avto, sem bila samo jaz tista, ki je vozila naokoli. Ko jaz nisem poklicala, se nisva videli niti slišali. Tišina je znala trajati tudi teden (in naj bi bili najboljši prijateljici). Dobro leto nazaj sem jo postavila pred dejstvo.Povedala sem ji vse. Da me moti, da nič ne vlaga v prijateljstvo, da sem samo jaz tista, ki se mora truditi okoli nje. Da ljudje okrog mene govorijo, da je pač ljubosumna na moje življenje in, naj se je izogibam. To jim nisem verjela, ampak s parimi gestami in dogodki je dokazala ravno to. Tudi za par pomembnih dogodkov, ki so se zgodili v njenem življenju, sem izvedela mnogo kasneje. Za te dogodke so celo vedeli ljudje, ki naj jih ona ne bi prenesla.

Prijateljstvo se je končalo kakšno leto nazaj. Nehala sem jo klicati na sprehode, niti sem jo vabila ven. Dober mesec po koncu sem se mučila z vprašanji, kaj je narobe z mano. Kako to, da ne morem imeti iskrene prijateljice? Imam najboljšega prijatelja in najboljšega fanta, ampak vseeno včasih pogrešam ženski pogovor. Tisti pravi iskreni. Ko se lahko popolnoma odprem. Ženske pogovore seveda imam, ampak vedno sem zadržana. V tem primeru, ko sem nehala klicati, je nastala popolna tišina. Kot da prijateljstva nikoli ni bilo. To me je mučilo nekaj časa. Vendar sem se pobrala, kot sem se že nekajkrat v istih primerih.

Ne bom se pretvarjala, da nisem to, kar sem. Imam urejeno, uspešno življenje in se za to ne mislim nobenemu opravičevati, niti se pretvarjat, da nisem srečna. Ker sem. Sem zadovoljna s svojim življenjem. In nisem kriva, ker nekdo ni. In ker ne more prenesti, da meni gre dobro, njej/njemu pa ne. Takšnih “prijateljev” ne želim, vendar samo na take naletavam. Kaj je narobe z mano? Kaj je narobe z njimi? Po takšnih izkušnjah se ne želim odpreti nikomur več. Imam Kitajski zid okoli sebe. Spoznali me boste, ne bom se pretvarjala, takšna bom kot sem - vendar ne želim podariti svojega zaupanja nikomur več.